Samo Čolak : Obsoteljski blues
Podrobnosti knjige
V zadnjem času se območje omenja kot enotna pokrajina v vzhodni Sloveniji, ki se nahaja ob reki Sotli, mejni reki med Slovenijo in Hrvaško. Sotla izvira na gozdnatih pobočjih hribovja Macelj in se po 90-kilometerski poti se nasproti vasi Jesenice izlije v Savo. Že od nekdaj je bila mejna reka med avstrijskim in ogrskim delom habsburškega imperija, vendar za domačine z obeh bregov ni nikoli predstavljala ovire, čeprav je večkrat poplavila. Reka ni bila posebej primerna za pogon mlinov in žag. S prometnega vidika dolina Sotle ni imela posebne veljave, verjetno zaradi mejne lege in odmaknjenosti od pomembnejših prometnih poti. Vse te nekdanje omejitve so v zadnjem obdobju postale prednosti, ki omogočajo razkošje bivanja, pristen stik z naravo in sprostitev.
Lastnost | Vrednost |
---|---|
Založba | Založba BoMa |
Leto izdaje | 2024 |
Strani | 152 |
Jezik | slovenski |
Tip datoteke | epub |
ISBN | 9789610719786 |
Izvodov na voljo:
- Prost
- Prost
- Prost
-
Zaseden
Še 3 dni 35 min in 6 sekund
Pokukaj v knjigo
Dolg opis
Avtor predstavlja zgodbe iz svojega življenja na zanimiv, zabaven, duhovit in realen pogled na čas njegovega odraščanja. Odlomek ene izmed njih:
Pospravljam po hiši in slučajno najdem pohvalo iz osnovne šole izpred štirideset let. Gledam papir, ki je malo zmečkan preživel nič koliko selitev: Osnovna šola Franja Vrunča – Hudinja izreka pohvalo Samu Čolaku za lep odnos do vsakega dela v oddelčni skupnosti, tovariški odnos do sošolcev in pomoč kmetom; (15. 6. 1983). V misli se mi prikrade druga plat te pohvale, ki je napisana v znanem stilu tedanje socialistične manire. Točno se spomnim, kako je bilo.
Približno polovico razreda se nas je javilo, da bomo kot prostovoljci pomagali okoliškim kmetom pri spravilu pridelkov. Kaže, da je bila tedaj to ustaljena praksa. Po pouku smo se s kolesi odpravili na dogovorjeno mesto in bili pridni vse do mraka. Že prej nam je bilo obljubljeno, da ne bo treba delati domače naloge za naslednji dan. Ko pa nas je na kraju samem obiskal ravnatelj, smo bili pohvaljeni in dobili novo ponudbo. Kdor bo ostal do konca del, to bi bilo še dobri dve uri, ne bo vprašan pri pouku naslednji dan. Ni bilo kaj razmišljati, velika večina nas je ostala. V trdi temi smo se potem vračali domov. Na kolesu sem peljal še sošolko. Se spomnim, kako je kričala, ko po hribu navzdol nisem nič zaviral, seveda namerno.