Maja Andrič (ur.) : Dolgoročne spremembe okolja 1
Podrobnosti knjige
naravoslovje, tehnika, matematika / zgodovina in geografija
Dolgoročne spremembe okolja 1 Maja Andrič (ur.)V knjigi je predstavljenih devet prispevkov, ki obravnavajo spremembe nekdanjega in današnjega okolja v Sloveniji. Pri nastajanju knjige je sodelovalo 21 avtorjev, ki prihajajo iz 14 različnih raziskovalnih organizacij. Naš cilj je okrepiti komunikacijo in sodelovanje med slovenskimi raziskovalci, ki se ukvarjamo s paleoekološkimi in ekološkimi raziskavami, zato teme prispevkov prihajajo iz na videz zelo različnih, a med seboj povezanih raziskovalnih področij kot so: arheozoologija, biologija, ekologija, geoarheologija, palinologija, varstvo okolja, dendrokronologija, arheobotanika, geokemija, krasoslovje in geografija.
Lastnost | Vrednost |
---|---|
Založba | ZRC SAZU |
Zbirka | Opera Instituti Archaeologici Sloveniae |
Leto izdaje | 2012 |
Strani | 120 |
Jezik | slovenski |
Tip datoteke | |
ISBN | 9789612545925 |
Izvodov na voljo:
- Prost
- Prost
- Prost
-
Zaseden
Še 3 dni 35 min in 6 sekund
Pokukaj v knjigo
Dolg opis
Prvi prispevek avtorja Boruta Toškana opozarja na pomen tafonomskih procesov pri nastajanju arheozoološkega zapisa. Avtor pokaže, kako prehranjevalne navade sov in drugi procesi na arheološkem najdišču pomembno vplivajo na odlaganje kostnih ostankov malih sesalcev, s pomočjo katerih rekonstruira nekdanje okolje v okolici arheoloških najdišč na Ljubljanskem barju. Tudi alge so dober pokazatelj okoljskih razmer in imajo velik raziskovalni potencial za rekonstrukcijo okolja v preteklosti. Študija Aleksandre Krivograd Klemenčič predstavlja izjemno pestrost barjanskih vrst alg v Sloveniji ter ranljivost njihovih habitatov. Zaradi pomanjkanja takšnih, za paleoekološke raziskave primernih habitatov na Divaškem Krasu, ki je arheološko zelo zanimiva regija, o razvoju holocenske kraške krajine vemo le malo. Prispevek Tomaža Fabca razkriva, da so vrtače zelo dragocen vir pedoloških in (geo)arheoloških podatkov o vplivu človeka na razvoj nekdanje krajine. Vpliv človeka na biotsko raznovrstnost je bil pomemben tudi v Beli krajini, kjer je primerjava rezultatov fitocenoloških in palinoloških raziskav (Urban Šilc in Maja Andrič) pokazala, da ekstenzivne motnje vplivajo na sestavo vegetacije in skozi daljša časovna obdobja prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti v pokrajini. Dendrokronološke raziskave so med arheologi, ki jih zanima čim natančnejše določanje starosti arheoloških najdišč, zelo dobro znane. Prispevek Toma Levaniča predstavlja drugo, med arheologi malo manj znano vlogo dendrokronologije: njeno uporabnost pri rekonstrukciji nekdanjega okolja in klime. Šesti prispevek (Igor Pavšič, Sonja Škornik in Mitja Kaligarič) predstavlja ostanke semen, pridobljene iz gradbenega materiala prek sto let stare cimprane hiše iz Lendavskih goric, s pomočjo katerih so avtorji rekonstruirali biodiverziteto plevelnih združb nekdanje kulturne krajine. Nives Ogrinc, Stefano Covelli, Bojan Ogorelec, Jadran Faganeli in Mihael Budja s pomočjo geokemične analize in radiokarbonskega datiranja štirih vrtin rekonstruirajo holocensko paleookolja Tržaškega zaliva, ki je bil v času würmske regresije kopno, prepleteno s strugami rek in barji. Avtorji so s pomočjo analize izotopske sestave sedimenta rekonstruirali tudi holocenska nihanja morske gladine. V osmem prispevku Nadja Zupan Hajna, Andrej Mihevc, Petr Pruner in Pavel Bosák predstavljajo paleomagnetne in magnetostratigrafske raziskave v jamah in razkrivajo, da je veliko jamskih sedimentov verjetno bistveno starejših od pleistocena in holocena; najstarejše plasti so verjetno miocenske starosti. Prispevek Mateja Gabrovca, Blaža Komca in Matije Zorna, ki zaključuje knjigo, opozarja na uporabnost katastrskih virov za preučevanja intenzivnosti geomorfnih procesov. Avtorji so s pomočjo podatkov o rabi tal v zadnjih dveh stoletjih izdelali model erozijskih procesov za Zgornje Posočje.