Ernst Haffner : Krvni bratje

Dolg opis

Knjigam klasikov, ki opisujejo Berlin pred vladavino Hitlerja, kot so Erich Kästner, Alfred Döblin in Christopher Isherwood, zdaj lahko dodamo še roman Krvni bratje, ki ponuja nepogrešljiv vpogled v temačno plat tega obdobja in je zaradi opisa življenja ljudi s socialnega dna tudi danes izjemno aktualen.

Znova odkriti roman iz leta 1932, ki so ga nacisti po prihodu na oblast prepovedali, je ob ponovni izdaji leta 2013 upravičeno naletel na izjemen odziv, saj ga poganja napeta in pretresljiva zgodba o otrocih z ulice, ki vsaj nekaj socialne varnosti najdejo v uličnih bandah.

O avtorju Ernstu Haffnerju je zelo malo znanega. Vemo, da je bil novinar in socialni delavec, po pozivu v Goebbelsovo kulturno zbornico pa se je za njim izgubila vsaka sled.

»Najbolj fascinantna knjiga leta.«
Bild am Sonntag

Recenzija Bukla

Mladi na poti v Berlin, kot je bil roman novinarja in domnevnega socialnega delavca prvotno naslovljen, so izšli leta 1932, ko je bila weimarska republika v zadnjih vzdihljajih in je svoj prihod že napovedovala veliko bolj zlovešča sila. Nacisti so jo po prihodu na oblast samo leto dni po izidu prepovedali in jo v akciji tako imenovanega čiščenja domovine zažgali skupaj z deli Sigmunda Freuda, Thomasa Manna, Ernesta Hemingwaya ter drugih literarnih in mnenjskih velikanov.
Ni znano, čemu je knjiga pristala v ognjenih zubljih, morda je novo oblast zmotil surov in neizprosen prikaz družbenega dna, ki se je po prvi svetovni vojni tudi po zaslugi vladajočih sil kot vročična viroza širil po nemških tleh. Morda pa je bila kaplja čez rob že to, da je bil založnik žid. Kakor koli že, novoodkriti roman, ki ga je leta 2013 znova izdala manjša nemška založba, je prav zaradi svoje krute neposrednosti, aktualnosti in skrivnostnosti – za avtorjem se je namreč izgubila vsaka sled – pritegnil pozornost širše javnosti.
Zgodba nas prestavi nazaj v negotovo obdobje po veliki vojni, katere uničujoča dediščina so bile številne sirote, ki so bile obsojene na tavanje po hladnih mestnih ulicah, zlasti Berlina, velemesta dveh oddaljenih svetov, ki pa je vendarle ponujal dovolj rešilnih bilk, da so se tisti, ki so bili pozabljeni, lahko prebijali iz dneva v dan. Spremljamo skupino osmih osamljenih in izgubljenih mladih duš, krvnih bratov, ki jim je večna mukotrpna bitka za kos trdega kruha, nekaj žlic grahove juhe, ducat cigaret in šilce žganja hitro dodala nekaj let. To so bili otroci v odraslih telesih, ki so se za nekaj fenigov in mark prodajali po zanikrnih straniščih železniških postaj, da so si lahko za eno noč v kaki vlažni in razpadajoči kletni sobici kupili mir na ležišču, polnem zajedavskih stenic. To so bili otroci poznavalskih odraslih potez, ki so se kot lačni volkovi podali na tržnice, kjer so nič hudega slutečim starkam iz torbic nevidno vlekli denarnice. To so bili otroci, ki so svoje življenje in dostojanstvo pustili v ropotarnici izgubljenih sanj. Bili so brez prihodnosti, občutek varnosti pa so lahko vzdrževali samo v tesnem krogu tolp.
Haffner z neolepšanim slogom, ki avtentično poseže tudi v pogovorni jezik, odstira težke zavese preteklosti in nam omogoča realistični vpogled v obdobje, za katerega se zdi, da bo takšno ostalo za vedno. Sivo, neprizanesljivo, omejeno. Pa vendar v jedru te navidezne brezizhodnosti klije seme upanja, ki današnjemu bralcu sporoča, da je vedno pot. Če se le potrudimo drug za drugega.

Damjan Zorc; Bukla 116-117