Gal Kirn : Partizanski prelomi in protislovja tržnega socializma v Jugoslavij

Dolg opis

Avtorjev knjižni prvenec kritično in inovativno posega v diskusije o socialistični Jugoslaviji. Zakaj in kako je bil poražen jugoslovanski socialistični projekt? Kako so se transformirale ideje iz časa partizanskega gibanja do prve tranzicije v obdobju 1965–1971 ter druge po sistematični razrušitvi Jugoslavije? Kakšno je bilo razmerje med novim kot posledico in ciljem preloma ter reprodukcijo, ki se je izražala v ideologiji in državi?

Poglobljena sinteza kritičnega vzporednega branja Althusserjevih del in kritike (realizacij) idej komunizma ter rekonstrukcije spora med liberalci in komunisti, jugoslovanske socialistične poti, emancipacije, egalitarnosti, samoupravljanja, zadružništva, politike neuvrščenosti. Osredotoča se na dve glavni obdobji: na politiko preloma v času med drugo svetovno vojno in po njej ter na zgodovinske procese, ki so že sredi 60. let kazali na prehod v kapitalizem znotraj socialističnega sistema. Izhodiščna teza študije je, da moramo našo nedavno preteklost razumeti onkraj prevladujoče ideološke prizme, ki na eni strani nostalgično opeva dobre stare čase, na drugi strani pa želi demonizirati vse, kar je povezano s socializmom,Titom in Jugoslavijo, v totalitarno paradigmo. Inovativnost avtorjevega pristopa je, da poglobljeno razčlenjuje spodletelost sodobnih teorij tranzicije, ki se osredotočajo zgolj na prehod iz 80. v 90. leta, na tako imenovani demokratični prehod iz socializma v kapitalizem. Namesto enoznačne opredelitve zgodovinske forme jugoslovanskega socializma daje vpogled v kompleksno družbeno formacijo, ki jo prečijo politični, ideološki in ekonomski konflikti. Socializem razume kot protislovno zmes kapitalističnih in komunističnih elementov, zato je tranzicija zanj nekaj najbolj imanentnega. Tudi z mednarodnega vidika je študija ena redkih, ki se ne omejuje na razpad Jugoslavije in iskanje vzrokov za vojno, temveč nadaljuje delo ekonomskih zgodovinskih del s konca 80. (Catherine Samary) in sredine 90. let (Susan Woodward, Branka Magaš).

"Ali so klice restavracije kapitalizma v nekdanji Jugoslaviji pognale z vznikom samoupravljanja nacionaliziranih industrij? Morda. Tudi če so, se velja spomniti na komentar Victorja Sergea o razmerju med boljševizmom in stalinizmom: v »Odgovoru Ciligi« je pripomnil, da boljševizem nosi v sebi veliko drugih klic, množico drugih, zato je pomembno, da ne pozabimo realno obstoječih alternativ stalinizmu. Podobno velja za zgodovino eksperimentiranja z delavskim upravljanjem v nekdanji Jugoslaviji: ne smemo pozabiti, da je vsebovalo različna semena in klice, ki so se bojevali med seboj. Ta zgodovina je s številnih vidikov izgubljena. Izgubljena, ker se je v državah, ki so spadale v sovjetsko območje, znašla na seznamu prepovedanih izkušenj; izgubljena, ker so jo lobotomije, opravljene na državah nekdanje Jugoslavije, kirurško poškodovale; drugod pa izgubljena, ker se je končala neuspešno. Zato jo le redki poznajo v splošnem ali natančno.
Toda v času, ko […] zaradi inherentnih značilnosti kapitalizma soočamo z očitno krizo, je izjemno pomembno, da razumemo zgodovino jugoslovanskega eksperimenta – še posebej zato, ker številni ljudje, ki kapitalizem zavračajo (odbija pa jih tudi »realsocializem« Sovjetske zveze in njenih kopij), odgovor vidijo v zadružništvu. Je to res odgovor? Poznavanje zgodovine jugoslovanskega tržnega samoupravljanja lahko razkrije marsikaj o tendencah družbe, ki sistemsko temelji na individualnih zadrugah.
Boj med sistemi (s svojimi napetostmi in protislovji) je pomemben del zgodbe, ki jo pripoveduje Kirn. Ko primerja značaj jugoslovanskega modela iz šestdesetih let (še posebej po tržnih reformah iz leta 1965) s tistim iz petdesetih, poudarja, da so sčasoma v posameznih podjetjih začeli prevladovati tehnokrati, v celi vrsti političnih in družbenih institucij, povezanih s samoupravnim državnim aparatom, pa novi izvedenci. Pravi, da je šlo za odločilni zasuk v razmerju sil; nakazal je vse večjo prevlado trga nad planom, vse večjo prevlado kapitalističnih tendenc – prevlado, ki se je krepila, dokler ni povsem porazila jugoslovanskega modela.
Na tem mestu moram opozoriti na Kirnov premislek Althusserjeve analize Machiavellija in »politike srečanja«. Kako je »novi princ« ustvaril in izpopolnil prelom s staro družbo? Kako je nadaljeval začeto revolucionarno srečanje? Kar zadeva Kirna, je jasno, da princ (Zveza komunistov) v šestdesetih letih (z Althusserjevimi besedami) ni bil več pozoren na domišljijo in ustvarjalnost množic. Zveza ni ustvarila razmer, v katerih bi se delavci lahko preobrazili skozi prakso, temveč je reproducirala podrejanje delavcev dominantnim tehnokratom, okrepljenim s tržnimi razmerji, in izvedencem državnega aparata. V nasprotju z njenimi pobudami v času partizanskih bojev in v petdesetih letih, v kolikor revolucionarnega srečanja ni aktivno nadaljevala z mobilizacijo delavskega razreda v šestdesetih, se je partija preobrazila in začela ovirati revolucionarno srečanje.
Osrednji poudarek knjige Gala Kirna se izrisuje iz uveljavitve tega, kar sam prepoznava kot temeljno premiso Althusserjevega projekta (analizirati reprodukcijo in privzeti stališče razrednega boja): v nekdanji Jugoslaviji so semena restavracije kapitalizma uspevala, ker proces ni bil dovolj komunističen. Knjiga pa kljub temu ne razglaša abstraktnega slogana komunistične ideje, temveč spremlja realni proces interakcije, v katerem se je izgubil očitni potencial za nadaljevanje revolucionarnega srečanja. Na ta način razkriva, česa ne bi smeli početi – razčlenjuje lekcije, ki se jih lahko (za naslednjič) naučimo iz njegove zgodovinske in teoretske raziskave."
- Iz spremne besede Michaela A. Lebowitza