Jaroslava Blažková : Happyendi
Podrobnosti knjige
Sodobni romani (20. in 21. st.)
Happyendi Jaroslava BlažkováIntimen zapis iz življenja slovaške intelektualke in disidentke je roman v pismih o ženski v zrelih letih, ki predano in ljubeče skrbi za moža po možganski kapi. Moža, ki je nekoč predaval o slavnih filozofih, vse od Hegla do Foucaulta, zdaj pa ne zmore prešteti prstov na eni roki.
Lastnost | Vrednost |
---|---|
Založba | Založba Pivec |
Zbirka | Branje |
Prevod | Stanislava Chrobaková Repar |
Leto izdaje | 2024 |
Strani | 148 |
Jezik | slovenski |
Tip datoteke | epub |
ISBN | 9789617204292 |
Izvodov na voljo:
- Prost
- Prost
- Prost
-
Zaseden
Še 3 dni 35 min in 6 sekund
Pokukaj v knjigo
Dolg opis
Intimen zapis iz življenja slovaške intelektualke in disidentke je roman v pismih o ženski v zrelih letih, ki predano in ljubeče skrbi za moža po možganski kapi. Moža, ki je nekoč predaval o slavnih filozofih, vse od Hegla do Foucaulta, zdaj pa ne zmore prešteti prstov na eni roki.
A Blažková te usode ne objokuje, tudi samopomilovanje ji je tuje, svojega ljubega neguje kot Ptička, Dušico, Otroka, nastopa kot njegova zaščitnica pred krutim zunanjim svetom njunega skupnega doma v Kanadi, ki sta si ga morala ustvariti daleč stran od rodne Bratislave.
Skozi pisma, ki jih pošilja prijateljici Evi, se potopimo v pripoved o nekem resničnem življenju, polnem prevratov in težkih trenutkov, pa tudi neskončne lepote, humorja in volje do novih happyendov.
Iz besedila:
Napolnila sem čajnik z vodo in ker me je tista ježi baba resnično razkurila, sem si rekla, da se bom, njej navkljub, veselila. In sem se: prvič, da sploh imam čajnik, celo kuhalnik; drugič, da nama voda bogato priteka direktno iz pipe in je dobra tudi za pitje (čeprav veliko ljudi za vsak slučaj kupuje izvirsko vodo); tretjič, da bova pila čaj v najinem dragem Guelphiju, ki sicer ne leži ob Donavi, pa niti v Ruandi ali Somaliji, niti v Ugandi ne. Vse to je po moje dovolj velika sreča, dokaj sprejemljiv happyend; toliko bolj dragocen, da se z njim, morebiti, tisto zadnje poglavje zaenkrat še ne konča.
Živimo, Evi, živimo!
Iz spremne besede Jane Cvikove Ko ženska piše ženski:
Bolezen in smrt bližnjega človeka boli, jezi, utruja, omogoča spravo, prikliče spomine. Spreminja utečene nianse odnosov, sprevrača vloge in stališča. Uči nas strahospoštovanja pred minljivostjo spomina, intelekta, položaja. Vendar nas uči tudi to, koliko tega prenese krhka nit razmerja.
Jaroslava Blažková piše. Piše pisma, piše zgodbe. Tokrat piše brez zaščitne mrene konfabulacije. Piše svojo osebno zgodbo. V klasični literarni obliki »romana v pismih« nam omogoča vpogled v svoje življenje. Nismo več samo bralci in bralke; med branjem knjige postajamo prijatelji, prijateljice. Ponuja nam odlomke svojega življenja in nas fascinira z neumorno naklonjenostjo do življenja v vseh njegovih navadnih in nenavadnih oblikah. V njenem podajanju je celo najbolj običajen dan vreden podoživljanja, vsak end dobi še eno priložnost, da postane happyend, h kateremu spadajo tudi humor, poln ljubezni, začinjena ironija ter topla slikovitost. […]