Ivan Verdonik: Računalniška varnost in šifriranje

Priročniki / naravoslovje, tehnika, matematika

Računalniška varnost in šifriranje Ivan Verdonik

V tej knjigi opisujemo osnovna znanja, na podlagi katerih države izvajajo kibernetsko vojskovanje, ki jih kriminalci uporabljajo za vdore v računalnike, krajo podatkov, hekerji za dokazovanje svojega znanja, računalniški forenziki za razkrivanje navedenega, varnostni inženirji pa za zaščito uporabnikov.

Lastnost	Vrednost
Založba	Ibis
Leto izdaje	2015
Strani	168
Jezik	slovenski
Tip datoteke	pdf
ISBN	9789619360781

Izvodov na voljo:

Prost
Prost
Prost
Zaseden

Še 3 dni 35 min in 6 sekund

Ivan Verdonik: Računalniška varnost in šifriranje

Kupi Izposodi

Dolg opis

Kibernetsko vojskovanje

Kot je primer z mnogimi novimi odkritji, so tudi z razvojem računalništva kmalu spoznali njegovo

uporabnost za vojaške namene; pravzaprav je bila to ena prvih uporab. Med drugo svetovno

vojno je npr. Anglija v Bletchley Parku imela dešifrirno enoto, ki je uspešno dešifrirala številna

sporočila nemške armade (šifrirana z napravo Enigma), tudi s pomočjo računalnika Colossus (ki

je bil prvi elektronski programabilni računalnik na svetu) konstruiranim posebej za ta namen. S

časom so računalniki našli pot v skoraj vse rodove vojske, vendar se samo bojevanje med

računalniki razvija nekje od leta 1990. Kibernetski napadi pa so medijsko odmevni nekako od

leta 2006. Treba pa se je zavedati, da vlade (pa tudi podjetja) takšnih dogodkov ne objavijo, ne

kadar so napadalci ne kadar so žrtve, zato pride v javnost le prgišče incidentov. Ker pa je

področje toliko dozorelo, nekatere države že javno ustanavljajo ustrezne oddelke. Leta 2010 so

Združene države Amerike ustanovile USCYBERCOM (U.S. Cyber Command) za zaščito svojih

vojaških omrežij ter za napade na sisteme drugih držav, medtem ko je Evropska unija vzpostavila

ENISA (European Network and Information Security Agency). ZDA imajo poleg USCYBERCOM-a

še ustrezen oddelek na ministrstvu za domovinsko varnost. Tudi ostale države po svetu že imajo

svoje organizacije za kibernetsko vojskovanje (čeprav vse tega ne priznavajo): Rusija, Kitajska,

Pakistan, Indija, Anglija, Izrael … pa tudi Iran, ki se hvali, da je na tem področju druga

najmočnejša država.

Že v prvi zalivski vojni leta 1991 so Američani kibernetsko napadli iraška komunikacijska omrežja.

Leta 1999 so v kosovski vojni uspešno vdrli v srbske sisteme in v veliki meri onesposobili

protizračno obrambo. Leta 2006 so ruski hekerji in znanstveniki napadli izraelske sisteme med

njegovo vojno s Hezbolahom. Tako se je Izrael zavedel pomena kibernetskega vojskovanja in ga

uporabil 2007 v letalskem napadu na Sirijo. Ko so leta 2007 v Estoniji odstranili bronasti

spomenik (ruskega) vojaka, so jih napadli ruski (državni) hekerji. Tarče so bili vladni, bančni in

medijski sistemi. NATO je zaradi tega ustanovil posebno enoto in državi poslal specialiste za

računalniško varnost. V naslednjih letih se je zgodilo več manjših incidentov med sovražnimi

državami. Potem so leta 2010 odkrili črv Stuxnet, ki je blokiral in uničeval centrifuge za

bogatenje urana v iranskem jedrskem kompleksu Natanz. To je bil najbolj dovršen zlonameren

program do tedaj. Po začetnih ugibanjih se je pokazalo, da sta za njim stala služba za

domovinsko varnost in izraelska Enota 8200. Ta je nazadnje neprevidno spreminjala kodo, tako

da se črv ni več samodejno odstranil v primeru vzpostavljene povezave z internetom (Natanz

verjetno ni povezan v medmrežje, uporablja lokalno omrežje). Tako je iz kompleksa, verjetno

preko kakšnega prenosnega računalnika, USB-ključa ali česa podobnega, prišel v internet in se

razširil po številnih državah, celo v ZDA in Nemčijo. Septembra 2011 so na madžarski univerzi za

tehnologijo in ekonomijo v laboratoriju CrySys odkrili črva DuQu. Po analizi so ugotovili, da je

zelo podoben Stuxnetu, le da je njegov namen prikrito zbiranje informacij o sistemu (beleženje

pritisnjenih tipk, zajemanje zaslonskih slik, omrežnega prometa itd.), in ne uničevanje

proizvodnega procesa kot Stuxnetov. Zaradi tega se njegovo avtorstvo prav tako pripisuje navezi

ZDA-Izrael. Maja 2012 so iranski narodni CERT (Computer Emergency Response Team),

Kaspersky Lab in (ponovno) CrySys objavili, da so odkrili najkompleksnejši zlonamerni program

(malware) dotlej, velik celih 20 MB (npr. Stuxnet, tudi označen za velikega, ima vsega 500 kB).

Namenjen naj bi bil za vohunjenje po državah Bližnjega vzhoda. Po enem od njegovih modulov

(vseh je 10) so ga poimenovali Flame. Ocenjeno je, da je aktiven vsaj od leta 2010, datoteko z

imenom glavne komponente pa so opazili že leta 2007. Kot rečeno, črv je zelo kompleksen in še

dolgo (ca. 10 let) ne bo povsem analiziran. Iran sicer trdi, da so izdelali orodje za njegovo

zaznavo in odstranitev. Tudi avtorstvo Flama pripisujejo, po poročanju nekaterih medijev, ZDA

(NSA, CIA) in Izraelu.

O Avtorju:
Ivan Verdonik je rojen 27.11.1965. Diplomiral je na Fakulteti za elektrotehniko in računalništvo v Ljubljani leta 1993, magistriral pa na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru leta 2005. Trenutno je zaposlen na Fakulteti za gradbeništvo Univerze v Mariboru. Avtor več člankov v strokovni literaturi, prispevkov na računalniških konferencah in soavtor knjige Hekerski vdori in zaščita.