Dolg opis
PRETUHTAVANJA V AGENCIJI
Matej Krajnc, zima 2023
Agencija Rokenrol je bila zanimiv bend: v prvih nekj mesecih delovanja od maja 2000 je bila duo, se za hip razširila v trio in nato postala kvintet. Z basistom Tomažem Valenčičem sva odšla maja 2002 po snemanju plošče Drugi udarec, a je nato zasedba še delovala kakšnega pol leta s pevko in drugim basistom, nakar je prenehala z delom.
Vse skupaj je nastalo, kot izpričuje tudi knjiga Od Elvisa do Agencije, ker sem potreboval bend. Maja 2000 sem imel za seboj nepolnih 8 let kantavtorskega udejstvovanja z dvema ploščama pod pazduho: ena od teh je bila koncertna (gospelovska glasba), druga avtorska. Ko sem jeseni 1999 dokončno prišel na radar založbe Helidon, je bilo najprej zmenjeno, da mi bend poiščejo oni, tak je bil tudi žegen obeh takratih vodilnih sil, Patrika Grebla in Vilka Ovsenika, nakar se je personal zamenjal in novi programski direktor je menil, da sam nisem dovolj močan kitarist, da bi adekvatno solistično speljeval zahteve komercialne kariere, kot denimo Adi Smolar. Ko zdaj tuhtam za nazaj, je imel najbrž prav, a vsako tako mnenje ponavadi vzamem zares, se zaprem v sobo, in dandanes sem že nekaj časa dovolj močan kitarist, da adekvatno solistično izpeljem, kar je treba. Mirotu torej hvala za izziv, čeprav sem bil takrat, v začetku leta 2000, precej obupan: kako naj iz zraka povlečem bend brez pogodbe z založbo in brez finančnega zaledja? Nasvet Janeta Webra s takratnega Vala 202: kdo pa pravi, da moraš na veliko razglašat, da nimaš pogodbe? Naslednji korak: Salomonov oglasnik, Frenk Opeka, ki se je odzval na oglas in potem je vse steklo v pravo smer. Do zime 2000, ko se je Agencija Rokenrol po celem poletju igranja v dvoje in večine jeseni z »avdicijami« končno ustalila v zasedbi Frenk Opeka – solo kitara, Marko Avanzo – bobni, Andrej Konjajev – klaviature, Tomaž Valenčič – bas in jaz – ritem kitara, glas, orglice, smo imeli pod pasom kakih 15 avtorskih pesmi in kar nekaj predelav. Zasedba je bila (z izjemo Tomaža, ki je bil edini mlajši od mene) sestavljena iz samih veteranov rocka sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih, nosilec imena benda pa sem sprva, zaradi Helidona, bil jaz, bili smo torej Matej Krajnc & Agencija Rokenrol.
Pa je šlo: prva plošča, špili, videospot, špili, druga plošča in odhod. Ko smo snemali drugo ploščo, je Matej Krajnc izpadel iz imena, kar me ni zares motilo, vzrok za odhod je bil, da enostavno nisem imel več časa in moči: treba se je bilo odločiti glede diplome, podpore založbe Helidon nismo več imeli, uspešnic in splošne prepoznavnosti ni bilo, malce tudi po moji krivdi, saj nisem nikoli bil človek večjih komercialnih kompromisov – zame je bil dovolj velik kompromis že to, da sem za bend pisal zvečine besedila na prvo žogo. Pa sem se odločil, da grem doštudirat, kar mi je uspelo, obenem pa sem se, oborožen z nekaj več izkušnjami, povrnil na stare kantavtorske poti. Pri obnovljenem Helidonu je 2019 izšla kompilacija z obeh albumov Agencije, letos pa je tu še vinilna izdaja izbranih pesmi z repertoarja; tistih najmanj kompromisnih. Imeli smo »dober run«, kot bi rekli v tujini: hudega perja nismo dvigali, je pa to, kar smo naredili, ostalo za presojo zgodovine. Morda pa se kdaj ugotovi, da smo bili čisto ok rockovski bend.
V pričujoči knjižici je vseh 30 besedil z obeh plošč zasedbe. Na drugi plošči jih je uradno bilo sicer samo 12, a posneli smo jih 17 in naj pri tej številki tudi ostane. Pa vendar besedila, ki jih berete, niso izvirna. Gre za reimaginacijo izvirnikov, na stare naslove sem torej napisal nova besedila, ki bi jih zdaj, če bi bend še živel, naredil v tej obliki. Nekaj malega v tej smeri sem poskusil sicer že na majskih snemanjih 2002, a ni naletelo na odobravanje. Ker pa so besedila bila vedno moja (glasbo sva zlasti od pomladi 2001 pisala skupaj s Frenkom), se lahko z njimi pogovarjam na različne načine. Tole je torej pretuhtanje obeh poglavij Agencije z Dobro babnco vred, ki nam kot parodija in paradni konj po mnenju Patrika Grebla ni najbolj učinkovito uspela. Tudi Venerin griček ne, pa Ljubezen boli (ki je bila sicer vedno všeč Juretu Longyki) in še katera, a aranžmaji so bili poslušljivi in udarni, primerni za vsako radijsko postajo. Zdaj so nekje tam, kjer bi jih hotel nekoč, tudi besedila. Ne nujno na tiste melodije.
Srečno pot pesmim torej, več o življenju zasedbe pa v že omenjeni knjigi. V eni od pesmi, ki sem jih sprva napisal za bend, pa potem posnel solo in (na srečo) nikoli objavil, nosi pa naslov Kako mi je Bruce Springsteen spremenil življenje, sem zapisal: »Ja, rokersk žiuleje ni vedno ajnfah!« To drži še danes.