Marko Verdev, Davorin Lenko : Govorim

Dolg opis

Ob branju biografije Govorim hitro ugotoviš, da v resnici o prostranstvih včasih psihedelično pisanega, včasih darkersko mračnega vesolja enega naših najbolj prodornih (pa tudi zgovornih in izpostavljenih) managerjev ne veš ničesar. Spremljaš v slovenskem prostoru še ne videno vivisekcijo povsem netipičnega človeka. Občutek dveh knjig v eni. Kot da deček, ki je nekoč za plačilo pomival domače stopnice, in prodoren poslovnež, ki z nekonvencionalnimi potezami in življenjskim slogom sesuva stereotipe, ne bi bila ista oseba. A sta.

Stari in novi Marko se največkrat srečata prav v trenutkih, ko tla izgubijo trdnost, ko potetoviran in preboden poslovnež, že zdavnaj osvobojen dušečega objema kravate, za iskanje rešitev potrebuje nekaj pobalinskega rokenrola. V knjigi se sleče. Do tetovaž. Do kože. Do mišic. In potem še do kosti. Izjemna evolucija od odrezavega, uporniškega mulca v samokritičnega misleca. V vodjo. V ljubimca. V bivšega moža slavne žene in zdajšnjega moža mlajšemu možu. V očeta in borca z demoni novega tisočletja. Potovanje po poti iskanja in spoznavanja sebe skozi labirint hermetičnega, pogosto toksičnega poslovnega sveta. Napisano brez filtra in sladkornega posipa. Govorim je spoved samemu sebi. Brez celofana in spodnjih gat. Brez potrebe po odpustku. Utrgana, možata in iskrena zgodba Slovenca, ki ne paše, niti ne želi v nobeno škatlo, sicer pa v njej niti ne bi dobro izgledal.

— Denis Bende Živčec, novinar časnika Večer